Ali se dogodki v sistemih beležijo in shranjujejo?

Beleženje spada pod več ukrepov članka 21(2)

Ni posebnega točka "beleženja" v členu 21(2) Direktive NIS2. Vprašanje o zbiranju in hrambi dogodkov v sistemih se predvsem nanaša na točko b) o obravnavi incidentov in točko d) o kontinuiteti poslovanja in kriznem upravljanju. Beleženje je dokazni material, s katerim lahko rekonstruiraš incident: kdo je kaj naredil, kdaj, iz katerega sistema. Brez dnevnikov je postopek za obravnavo incidentov v praksi težko dokazati, tudi če ta postopek pisno obstaja.

Kaj natanko sprašuje odjemalec, se razlikuje po vprašalniku. Nekateri portali sprašujejo le, ali se beleženje izvaja, drugi sprašujejo o obdobju hrambe, o tem, kateri sistemi se beležijo, ali o tem, kdo ima dostop do dnevnikov. Slednje spet zadeva politiko dostopa: če so dnevniki spremenljivi s strani enakih ljudi, ki bi jih morali nadzirati, je politiko dostopa in upravljanjem premoženja podjetja relevantno omeniti. Če nemaš centraliziranega beleženja ali določenega obdobja hrambe, odgovori z "ne" ali "delno" — Excelova datoteka z napakami sama po sebi ni samodejno dokazilo, in izmišljeni "da" je prav tako ne manj kot to.

Člen 21 odstavek 2, zlasti pod b in d

Člen 21 odstavek 2 Direktive NIS2 navaja deset kategorij ukrepov, ki jih mora sprejeti subjekt, na podlagi "pristopa za vse vrste nevarnosti". Beleženje ni izrecno omenjeno kot lastna kategorija, vendar se v praksi uvršča pod točko b (obravnava vključenih varnostnih incidentov) in točko d (kontinuiteta poslovanja, kot so upravljanje varnostnih kopij in upravljanje kriz), ker so zabeleženi dogodki potrebni za odkrivanje, preiskavo in poznejšo odgovornost za incident. Kateri natančni zahtevek povezuje kupec s tem — obdobje hrambe, zajemanje, nadzor dostopa do samih dnevnikov — ni razdelan v sami direktivi, ampak se pogosto nadgradi v državni transpooziciji ali na portalu kupca.