sprašujejo, kako je zaščiteno naše Wi-Fi omrežje v pisarni

Varnost WiFi-a spada pod politiko dostopa, ne pod lastno vprašanje

Vprašanje o varnosti WiFi-a je običajno konkretizacija širšega vprašanja: kako podjetje ureja dostop do svojih sistemov in poslovnih sredstev. Samostojen odgovor o »WPA3« ali »ločenem gostnjem omrežju« je povsem priporočljiv, vendar v datoteki dejansko sodi kot del politiko dostopa, vključno z upravljanjem poslovnih sredstev. Omrežna oprema — usmerjevalniki, dostopne točke, stikala — je poslovni pripomoček, in način, kako se to upravlja (politika gesel, posodobitve vdelane programske opreme, segmentacija gostov in zaposlenih), je natanko tisto, kar to vprašanje preverja.

Konkretno odgovoriš običajno s tremi elementi: uporabljen protokol šifriranja (WPA2-Enterprise ali WPA3), ali so gosti in zaposleni na ločenih omrežjih, in kdo je odgovoren za upravljanje dostopnih točk. Če nimaš formalno določene politike WiFi-ja, vendar pa obstaja delujoča praksa — na primer ponudnik IT storitev, ki to upravlja —, odgovoriš na podlagi te prakse in se v datoteki nanjo sklicuješ. Če manjkajo tako politika kot opazna praksa, je »ne« ali »delno« pošten odgovor; seznam, v katerem manjkajo podatki o šifriranju, ne zagotavlja odobritve, tudi ne molčeče.

Sledi od Priloge A in člena 21 odstavka 2 NIS2

Pri standardi ISO/IEC 27001 spada varnost omrežja pod nadzorne ukrepe Priloge A, natančneje pod kategorijo, ki ureja nadzor dostopa in segmentacijo omrežja; revizor, ki zahteva dokaze, v praksi pogosto prosi za politiko WiFi-ja kot ponazoritev tega širšega ukrepa. Pri direktivi NIS2, člen 21 odstavek 2, sta nadzor dostopa in varnost omrežja del desetih ukrepov, navedenih tam, brez da bi bil WiFi posebej omenjen. Ali ti sam podlegaš direktivi ali nizozemskemu zakonu o kibernetski varnosti — to izhaja iz ali podjetje samo podlega direktivi NIS2 ali njeni nacionalni izvedbi — potem je varnost omrežja ena od tem, o kateri moraš biti sposoben poročati, čeprav zakon besede »WiFi« ne uporablja.